Nevronalni obliži – Revolucija v medicini
Če vas je radovednost pripeljala do tega članka, ker ste na spletu naleteli na informacije o čudežnih obližih ali pa vam jih je nekdo priporočil, ste na pravem mestu. Ta članek je namenjen razlagi, kaj so ti izjemni obliži, kako delujejo in kako temeljijo na najnovejših spoznanjih sodobne nevroznanosti.
Osnovno razumevanje
Človeško telo je fizična, čustvena in duševna celota, ki jo nadzorujejo možgani prek nevralnega omrežja. V preprostem razumevanju delovanja človeškega organizma je nevralno omrežje na vrhu namišljene piramide. Pod njim se nahajajo biokemični procesi, psihika in motorične funkcije.
Vsaka funkcija v telesu ima svoj ustrezni nevrokod, ki jo nadzoruje ali uravnava. Ta nevrokod je pravzaprav informacija ali sporočilo, ki se lahko zaradi različnih razlogov poškoduje ali prekinja. Zaradi tega lahko pride do različnih zdravstvenih težav, težav z zmogljivostjo ali psihičnih motenj.
Koža
Koža je največji organ človeškega telesa, ki predstavlja približno 15 % njegove mase. Vsebuje približno 17 kilometrov žil, kapilar in krvnih žilic. Njena osnovna funkcija je zaščita, obenem pa ima izjemno sposobnost regeneracije.
Zaradi milijonov živčnih končičev koža prenaša različne signale in informacije v možgane, med njimi toploto, mraz, pritisk, svetlobo, bolečino ali poškodbo. Ti signali se prenašajo s hitrostjo 30 do 40 milisekund, odvisno od vrste dražljaja, kar pomeni, da jih zaznamo skoraj v trenutku.
Predstavljajte si, da primete žareče oglje. Možgani takoj zaznajo, da nekaj ni v redu, in pošljejo nadaljnje signale, da preprečijo poškodbo telesa. Na podoben princip in z enako hitrostjo deluje tudi proces prenosa informacij iz nevronalnih obližev v možgane. Ko obliž nalepimo na kožo, koža »prebere« informacijo in jo prek živčnih poti pošlje v možgane. Kako ta proces natančno poteka, bomo razložili v nadaljevanju.
Zgodovina znanstvenih raziskav
Začetki raziskav v nevroznanosti in njihovi rezultati se nam danes morda zdijo samoumevni, a znanje pogosto prihaja počasi. Leta 1944 sta Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino prejela dva znanstvenika, Herbert Spencer Gasser in Joseph Erlanger, ki sta pomembno prispevala k razvoju nevroznanosti. Nagrado sta prejela za pionirsko delo na področju nevrofiziologije, natančneje za raziskave električnih lastnosti živčnih vlaken.
-
Raziskava: Gasser in Erlanger sta preučevala prevajanje živčnih impulzov skozi živčna vlakna. Z uporabo osciloskopa sta merila električno aktivnost posameznih živčnih vlaken ter ugotovila, da različne vrste živčnih vlaken prenašajo signale z različno hitrostjo.
-
Prispevek: Njuno delo je bilo ključno za razumevanje, kako se živčni signali širijo po različnih delih živčnega sistema. Ugotovila sta, da hitrost prevajanja signalov zavisi od premera živčnega vlakna in od prisotnosti ali odsotnosti mielinske ovojnice.
Njuna raziskava je postavila temelje za nadaljnje študije o delovanju živčnega sistema in prispevala k boljšemu razumevanju patoloških stanj, kot so nevrološke motnje.
Teorija sodobnosti
Za natančnejšo razlago, kako delujejo nevrokode v nevroobližih, je potrebno razumeti osnove elektroencefalograma (EEG).
EEG je zapis električne aktivnosti možganov, ki ga pridobimo s pomočjo posebnih senzorjev, nameščenih na površini pacientove glave. Ti senzorji, imenovani elektrode, zaznavajo drobne električne signale, ki so posledica aktivnosti možganskih celic (nevronov).
Kako deluje EEG?
-
Osnovna mehanika: Možgani komunicirajo prek električnih impulzov. Ko nevroni v možganih “prožijo” (pošiljajo signale), ustvarjajo šibko električno polje. EEG naprava zazna ta električna polja in jih prenese v napravo, ki jih obdeluje ter prikaže kot krivulje na zaslonu ali jih zabeleži na papirju.
-
Elektrode: Med EEG postopkom se na lasni del glave namesti 20 do 256 majhnih kovinskih elektrod, ki so pritrjene z gelom ali pasto, da bi bolje zaznale električne signale.
EEG se pogosto uporablja v klinični praksi in raziskavah. Gre za neinvazivno in relativno varno metodo za diagnostiko različnih nevroloških stanj, kot so epilepsija, motnje spanja, ocenjevanje bolnikov v komi in druga stanja.
Nevroobliži in EEG raziskave
Kanadski nevroznanstvenik in razvijalec Jay Dhaliwal je dvanajst let uporabljal EEG tehnologijo, med katerimi je preizkusil več kot 100.000 vzorcev encefalogramov s pomočjo posebne naprave LORETA v Zürichu. LORETA (Low Resolution Electromagnetic Tomography) je programsko orodje, ki se uporablja za analizo EEG za ocenjevanje virov možganske aktivnosti v 3D prostoru.
Dhaliwal je s pomočjo obsežnega testiranja vzorcev razvozlal možganske kode in nekatere signale, ki nadzorujejo specifične funkcije človeškega telesa. Te signale je nato implementiral v obliže, zaradi česar imamo danes na voljo novo patentirano tehnologijo, ki nam omogoča izboljšanje in dvig kakovosti življenja.
Nevrokode v praksi
Predstavljajte si, da zaprete oči in vam nekdo na kožo vaše roke nariše številko osem. Z veliko gotovostjo bo vaš možgan to prepoznal in “prebral” kot osmico. Če bi enako naredili na rami, hrbtu, trebuhu, nogi ali zadnjici, bi vaš možgan to ponovno prepoznal kot osmico. Ker se ne rodimo z znanjem, kako izgleda številka osem, lahko to imenujemo pridobljen signal, ki ga zaznajo živčni končiči v naši koži in ga nato pošljejo v možgane.
Poleg naučenih signalov, pridobljenih z izkušnjami, pa obstajajo tudi genetsko pogojeni signali. To so signali, ki so prirojeni, na primer signali za toploto, mraz ali bolečino. Poleg teh osnovnih signalov lahko določeni receptorji zaznajo tudi druge prirojene signale, ki jih nato možgani sprejmejo in uporabijo pri nadaljnjem delovanju telesa.
Z znanstvenimi raziskavami so znanstveniki odkrili, da podobne signale prepoznajo različni receptorji v naši koži ter jih lahko natančno določijo in poimenujejo. Za ta prelomni raziskovalni dosežek sta David Julius in Ardem Patapoutian leta 2021 prejela Nobelovo nagrado za medicino.
Kako nastane občutek bolečine?
Priznani nevroznanstvenik David Julius je pomembno prispeval k razumevanju mehanizmov, ki stojijo za zaznavanjem bolečine in temperature. Njegove raziskave se osredotočajo na molekularne in celične mehanizme, s katerimi živčni sistem zaznava temperaturo in boleče dražljaje.
Julius je najbolj znan po svojih odkritjih receptorjev TRPV1 in TRPM8, ki so ključni za zaznavanje toplote, mraza in bolečine.
Občutek bolečine nastane kot reakcija na potencialno škodljive dražljaje, ki lahko poškodujejo telesna tkiva. Živčni končiči, ki se nahajajo povsod po telesu, so opremljeni s specifičnimi proteini, ki delujejo kot receptorji za različne dražljaje – toplotne, kemične ali mehanske.
-
TRPV1 receptor: Ta receptor je David Julius odkril med raziskovanjem kapsaicina, aktivne sestavine čilijevih paprik, ki povzroča pekoč občutek. Julius in njegova ekipa so ugotovili, da je TRPV1 ionski kanal, ki se aktivira pri temperaturah nad 43 °C (meja, kjer toplota postane boleča). TRPV1 je prav tako občutljiv na kapsaicin, kar pojasnjuje, zakaj pekoča hrana povzroča občutek gorenja. Aktivacija tega receptorja sproži prenos signala v možgane, kjer se interpretira kot bolečina.
-
TRPM8 receptor: Julius je prav tako igral ključno vlogo pri identifikaciji TRPM8 receptorja, ki je odgovoren za zaznavanje mraza. Ta receptor se aktivira pri nižjih temperaturah in ob stiku z mentolom, kar pojasnjuje hladen občutek, ki ga mentol povzroča.
Ta odkritja so bistveno prispevala k našemu razumevanju, kako telo zaznava temperaturo in kako te informacije vodijo do občutka bolečine. Juliusove raziskave imajo velik potencial za razvoj novih metod zdravljenja bolečine, še posebej pri kroničnih bolečinskih stanjih, kjer običajna zdravila niso učinkovita ali povzročajo neželene stranske učinke.
Kako zaznavamo pritisk in dotik
Ardem Patapoutian se je ukvarjal z odkrivanjem receptorjev, ki celicam omogočajo, da se odzivajo na mehanske dražljaje. Ti receptorji igrajo ključno vlogo pri zaznavanju fizičnih stimulov, kot so dotik, pritisk in napenjanje tkiv.
Odkritje receptorjev Piezo1 in Piezo2: Leta 2010 sta Patapoutian in njegova ekipa identificirala dva pomembna ionska kanala, ki sta jih poimenovala Piezo1 in Piezo2. Ti kanali so mehanosenzitivni, kar pomeni, da se aktivirajo ob mehanskem pritisku ali deformaciji celične membrane.
-
Piezo1: Ta receptor je odgovoren za zaznavanje različnih vrst mehanskih dražljajev in ima pomembno vlogo v številnih fizioloških procesih, kot so uravnavanje krvnega tlaka, vzdrževanje ravnovesja tekočin in prostorska ureditev celic.
-
Piezo2: Ključen je za zaznavanje dotika in propriocepcijo (notranji občutek telesa za položaj in gibanje). Receptor Piezo2 je nepogrešljiv, da vemo, kje se naše telo nahaja v prostoru, tudi brez vizualne povratne informacije.
Pomen za zaznavanje bolečine in dotika: Odkritja Patapoutiana imajo velik pomen za medicino, saj so ti mehanosenzitivni kanali vključeni v številne procese, ki zadevajo boleče dražljaje, pritisk in dotik. Na primer, receptor Piezo2 igra ključno vlogo pri zaznavanju nežnega dotika, njegova odsotnost pa lahko vodi do motenj zaznavanja dotika ali bolečine.
Pomen odkritij
Odkritja receptorjev Piezo1 in Piezo2 so prinesla nova spoznanja o tem, kako človeški organizem na molekularni ravni reagira na mehanske dražljaje. Ta raziskava je izjemno pomembna za razvoj novih terapevtskih pristopov pri boleznih, povezanih z zaznavanjem pritiska, bolečine in dotika, vključno s kronično bolečino, hipertenzijo in motnjami v ravnovesju tekočin v telesu.
Patapoutianova odkritja so prav tako razširila naše razumevanje, kako mehanske sile vplivajo na biološke procese na celični ravni, kar odpira nove priložnosti za raziskave na področju regenerativne medicine in tkivnega inženirstva.
Nevronalepke SUPER PATCH
Nevronalepka Super Patch je zasnovana tako, da je videti kot običajni obliž, vendar v resnici vsebuje sofisticirano tehnologijo, ki omogoča prenos specifičnih informacij v možgane preko kože.
· Velikost in oblika:
Nevronalepka Super Patch ima kvadratno obliko velikosti 5×5 cm.
· Površina:
Površina obliža je nežno rebrasta, ena stran pa vsebuje lepilni sloj, ki omogoča, da se obliž prilepi na kožo. Ta sloj je hipoalergen, kar zmanjša tveganje za draženje kože.
· Oblikovanje:
Na videz je podoben navadnemu obližu, vendar vsebuje natančen vzorec iz neprevodnega materiala. Ta vzorec je ključnega pomena za delovanje obliža, saj vključuje specifične geometrijske oblike – rebraste izbokline, ki so zasnovane tako, da delujejo na kožne receptorje in takoj prenesejo signale prek nevralnega omrežja v možgane, kjer aktivirajo ustrezna področja.
· Učinkovina:
Pogosto se pojavljajo vprašanja o učinkovinah v obližih. Super Patch ne vsebuje nobenih učinkovin, mikročipov ali drugih kemičnih snovi. Njegova funkcionalnost temelji izključno na posebnem dizajnu, ki aktivira mehanoreceptorje v koži.
· Barva:
Barva obliža se razlikuje glede na njegovo vrsto. Trenutno je na voljo 12 različnih vrst.
Kako deluje nevronalepka Super Patch
· Aplikacija na kožo:
Ko je obliž prilepljen na kožo, njegova posebej zasnovana površina takoj začne komunicirati z živčnimi končiči v koži. Koža kot največji organ človeškega telesa vsebuje milijone živčnih končičev, ki zaznavajo različne dražljaje, kot so toplota, mraz, pritisk in bolečina.
· Prenos informacij skozi kožo:
Vzorec na površini obliža je zasnovan tako, da oddaja specifične bioelektrične signale. Ti signali so pravzaprav informacije, zakodirane v geometrijskem vzorcu, ki jih kožni receptorji »preberejo« in pošljejo v možgane prek živčnega sistema.
Proces prenosa informacij je izjemno hiter, običajno poteka v 30 do 40 milisekundah, kar pomeni, da možgani informacije obdelajo skoraj v trenutku po nanosu obliža.
· Interakcija z možgani:
Ko živčni končiči prenesejo signale z obliža v možgane, jih možgani obdelajo in sprožijo ustrezne biološke in nevrološke odzive. Ti odzivi lahko vključujejo izboljšanje motoričnih funkcij, zmanjšanje bolečine, izboljšanje koncentracije, regulacijo spanja ali druge specifične učinke, za katere je obliž zasnovan.
Možgani torej uporabljajo informacije z obliža na podoben način, kot obdelujejo naravne signale, ki jih prejmejo preko živčnega sistema.
· Trajanje učinka:
Učinkovitost obliža običajno traja 24 ur. Po tem času je treba obliž zamenjati z novim in ga nalepiti na drugo mesto. Na ta način se zagotovi stalna stimulacija in prenos informacij. Za kožo je tak signal vedno nov in močan, saj je kakovost obliža 100-odstotna, receptorji pa se izognejo morebitni odpornosti.
· Stranski učinki:
Zaenkrat niso znani nobeni stranski učinki.
Nevronalepka Super Patch je napredna tehnologija, ki izkorišča principe senzorične nevroznanosti. S posebno zasnovanim vzorcem na površini stimulira kožne receptorje in prenaša specifične bioelektrične signale v možgane. Ta proces omogoča možganom, da aktivirajo različne fiziološke in nevrološke procese, ki lahko izboljšajo zdravstveno stanje, zmogljivost ali splošno počutje uporabnika.
Zaključek
S povezovanjem zgodovinskih in sodobnih znanstvenih spoznanj ter z vztrajnostjo inovatorja, razvijalca in nevroznanstvenika Jaya Dhaliwala imamo danes na voljo varno, patentirano tehnologijo nevronalepk SUPER PATCH. Te nalepke omogočajo nadzor motoričnih funkcij, izboljšajo prenos informacij v nevralnem omrežju, povečajo zmogljivost pri fizičnih naporih, lajšajo bolečine, krepijo imunski sistem, izboljšajo spanec, spodbujajo osredotočenost in spomin, pomagajo pri obvladovanju stresnih situacij, izboljšajo razpoloženje, podpirajo moški reproduktivni sistem ter celo pomagajo pri premagovanju odvisnosti in izboljšanju stanja kože.
Smo na začetku revolucije v nevroznanosti. Odločitev je naša – ali bomo svoje zdravstvene težave reševali z zdravili in kemijo, ali pa bomo izkoristili najnovejša znanstvena spoznanja in omogočili telesu, da težave reši brez stranskih učinkov.
Povezave:
- Povezava do kliničnih študij (v angleščini): Super Patch
- Reference si lahko ogledate na YouTubu.